Strastna, avtentična, drugačna bi opisala Nino Orel. Novinarka in piarovka, ki je razburila slovensko javnost s kontroverznim blogom, se je pred petimi leti posvetila svetovanju ženskam na področju notranje rasti. Sočna ženska, ki vedno očara s svojo navzočnostjo, polna znanj in modrosti, o katerih ljudje neradi govorimo – zlasti pa brez dlake na jeziku. Zato te imamo tako radi Nina!
Draga Nina, na vaši strani imate zapisano: NE IZBIRAJ BLIŽNJIC, KER VODIJO ČEZ MINSKA POLJA! Kaj natančno imate v mislih s tem?
Da ti tako ali drugače ‘eksplodira pod ritjo’, če poskušaš na (vsaj navidezno!) lažji način priti do cilja. Dejansko nekaj veljajo in imajo dober rezultat samo stvari, ki si jih dolgoročno prigaraš, pa najsi bo to na področju notranje rasti, partnerstva, ljubezni, financ, zdravja, lepote … Vse instant-variante se ti v neki točki maščujejo. Zato je ta misel tudi neke vrste moj »modus vivendi« in »modus operandi« in obenem tudi opomnik, ker smo ljudje po naravi relativno lenobna bitja, ki delamo stvari po liniji najmanjšega odpora.
Zelo uspešni in aktivni ste na številnih področjih v življenju. Imate več kot dvajsetletne izkušnje na področju medijev – najprej ste bili novinarka in nato svetovalka za odnose z javnostmi za politični vrh in kasneje tudi za številna podjetja, moderirate poslovne dogodke, predavate o piarju, nekoč ste vodili tudi delavnice kreativnega pisanja, v prostem času ste organizirali številne dobrodelne akcije za pomoči potrebne živali in otroke in še veliko več … Vaša kariera je prispevala tudi k vaši medijski prepoznavnosti. Kako pa bi sami sebe opisali?
Ah, to so vse samo področja mojega samouresničevanja – med njimi se je zgodil tudi izlet v filmsko in televizijsko igro in reklame in nekaj let zatem še v zelo kontroverzno blogerstvo, ki so me v nekem obdobju zelo zanimala in se mi je zdelo, da bi se sama sebi na njih rada dokazala. Onkraj te svoje hiperaktivnosti, raziskovalnega duha in navdušenja do ustvarjanja nečesa močnega, prebojnega in novega sem pa dejansko en zelo preprost in bazičen človek, ki potrebuje za notranji občutek varnosti in miru skorajda dolgočasno dnevno rutino:
dober in dolg spanec, vsakodnevno pisanje dnevnika zjutraj ob božanski kavi in zvečer rekreacijo, predvsem pa čohanje moje Ulle in veliiiiiiiiiiiko estetike okrog sebe – in to v vseh oblikah!
Ko se včasih vseeno pustim povoziti preveliki količini dražljajev in se pustim pogoltniti kaosu, padem ven iz svojega centra, postanem razdražljiva in potem mi gre vse narobe. Tega ravnovesja se še vedno učim. Nikoli pa nisem bila ‘bejba nobl lokalčkov in trendy-restavracij’ – briga me za to, resno. Sem sicer obsedeni estet, obožujem lepe stvari in estetske ambiente, ampak najraje na svetu pa peljem sebe in svojo Ullo na samotno obalo, voham morje in poslušam piš vetra med borovci ali pa meditiram in zobljem oreščke na kakšni ozki, skalnati polici v visokogorju, kjer si – kot prva orlica – s predrznimi kavkami delim nebo.
Foto: Robert Balen
Se počutite uspešno? 🙂
Ne. (smeh)
Vsaj ne v tem, družbeno zguncanem, zahodnokapitalističnem smislu. V smislu, da bi bila tip ženske, ki si je ustvarila življenje, ki je po 45-em videti tako nekako: sam sebe naveličani mož (v svoji drugi puberteti), trije sitni froci (v svoji prvi puberteti), enoprostorec na lizing, zlati prinašalec pred bajto in vsako leto dolgočasni božiči z nikoli zadovoljno taščo … mmm … not my cup of coffee! (smeh) Ne obsojam tega – zrasla sem v takšni, (vsaj na videz!) poštirkani družini. Super je, da smo si različni in vsake toliko me slučajni, nenačrtovani obiski kakšne take, konvencionalne celice zelo spočijejo, ker so totalno druga galaksija, kot je moja. Se pa zeloooo rada potem spet vrnem v svoj mali, roza-beli svet.
Uspeh je pa itak zelo relativna stvar. Je pa res, da nobenega ne zanima tvoja zgodba, dokler – na nek svoj unikaten in intimen način, četudi je tvoje delo morda javno – ne zmagaš. Ne prodreš. Ne narediš presežka. (Saj poznate tisti clitat: »Nobody cares about your story until you win. So win!« ) V poslovnem smislu sem zato v svojih očeh ‘zmagovalka’ glede tega, da pogumno plasiram že več kot 25 let tudi najbolj delikatne teme konzervativni in precej prestrašeni, zato pa tudi zelo obsojajoči slovenski javnosti.
Drznem si orati ledino na številnih področjih. Bodisi z delom bodisi s svojo podobo … V sliki in besedi. (nasmešek) Pred več kot 20-imi leti smo tako pod taktirko urednika Mirana Ališiča uspešno plasirali takrat kultno in intrigantno revijo Playboy na slovenski trg – kot novinarka za to revijo sem poleg velikih intervjujev z znanimi osebnostmi pripravljala tudi njegovo družabno kroniko – na javnih dogodkih sem znane ljudi z vseh področij spraševala vsak mesec žgečkljive, intimne teme na dovolj decenten način, da so se mi ljudje v nekaj minutah, pred magnetofonom in fotoaparatom (!!!), povsem odprli – celo zvezde, kot sta bila takrat Petar Grašo in Josipa Lisac, pa seveda vse takratne glavne figure slovenske pop-scene, kulture, gospodarstva in politike; celo tedanji predsednik Kučan je bil moja »žrtev zasliševanja«, v Cankarejevem domu sem ga ujela. Lepi spomini, super ekipa smo bili na Playboyu … S takimi orodji smo Playboy kot revijo za intelektualce in bon vivant-e oplemeniteno z erotičnimi vsebinami, na inovativen način marketinško umestili v naš prostor in revijo detabuizirali! To, da sem nekaj let kasneje, kot piarovka poslanske skupine ene izmed strank v parlamentu razburjala z za takratne čase drznimi, roza usnjenimi plašči do tal, hlačami v pepermint barvi z veliki žepi in orjaškimi torbami z živalskimi vzorci, je bilo skoraj bogokletno – v parlamentu takrat ni bilo prav veliko tovrstnih žensk … (nasmešek)
Ko sem po končanem mandatu v politiki šla leta 2008 na samostojno poklicno pot, sem v okviru svojega avtorskega predavanja o osnovah dela piarovca: »Piarovec: nadloga ali odrešitev?« začela kot ena prvih v tistem času javno poudarjati pomembnost pozitivnega mišljenja, ker podobno privlači podobno, da smo ljudje najprej bitja vibracije in ne akcije, o pomenu vizualizacije poklicnih in osebnih ciljev, da se ti hitreje zmanifestirajo itd.
Zakon privlačnosti torej?
Tako je. Po še eni kardinalni ljubezenski polomiji sem se namreč nekega dne znašla vsa obupana v Centru ENO, kjer je Slava Čeak vodila debate na temo Zakona privlačnosti – tam sem tudi naletela na prve slovenske prevode niza knjig Ester in Jerryja Hicksa o Zakonu privlačnosti (Prosite – dano vam je!, Zakon privlačnosti, Osupljiva moč čustev, Denar in Zakon privlačnosti). Ker sem se po pol leta takšnega »mentalnega in čustvenega reprogramiranja« s pomočjo Slavinih seans rodila v novo sebe, sem navdušeno začela o tem javno govoriti in pisati, Rtv Slovenija je prišla na mojo pobudo v Center ENO takrat celo posnet dokumentarec »Čigavo je tvoje življenje?« o tej novi doktrini!
Kako se je javnost odzvala na plasiranje takšne, za takratni čas revolucionarne tematike s področja notranje rasti, o pomenu katere se takrat pri nas praktično še ni govorilo?
Oh, kako le? Kot vedno: odklonilno. (smeh) Ko sem v svoja predavanja o piarju začela vključevati Zakon privlačnosti, sem bila enkrat skorajda izžvižgana v dvorani v SMELT-u, nikoli ne bom pozabila tega – ljudje so zmajevali z glavami in odhajali iz dvorane, češ, »Kaj pa ta zdaj bluzi«, si predstavljate?!?
Danes ti to naredijo, če nujnosti pozitivne naravnanosti v poslu NE omeniš, hahaha … Čeprav je bilo zelo frustrirajoče, sem še leta po tem vztrajala, čeprav je bilo težko, ker so bile takrat teme v okviru notranje rasti zelo marginalizirane … bolj za tiste »poduhovljene mavričarje« – nikakor to še ni bil del mainstreama, kot je danes, ko si »retro & out«, zelo za časom, če ne delaš na sebi!
Čeprav je bila takratna klima v Sloveniji zelo odklonilna do te, »nju-ejđ-duhovnosti«, sem čutila, da je Zakon privlačnosti nekaj močnega in pomembnega tudi za Slovenke in Slovence! Ker je ta doktrina tako zelo pomagala meni osebno in poklicno sem vedela, da bo nekega dne, ko bodo na to pripravljeni, tudi mojim rojakom.
Torej vztrajate pri plasiranju določene delikatne in revolucionarne, a koristne teme, kljub temu da vas javnost pri tem na začetku obsoja ali ignorira, ker jo vedno najprej sami »stestirate« in če je pomagala tudi vam osebno, vam to daje zagon kljub številnim preprekam. Je bilo tako tudi pri uvajanju problematike čustvene lakote po materi v naš prostor?
Točno to. Sama sem najprej poskusni zajček za inovacije, ki jih po tem, ko jih izsledim v tujini (ali pa so že pri nas, a so žal še prezrte!), uvedem v slovenski prostor. (smeh)
Foto: osebni arhiv Nine Orel
Če vem, da reskiram, ko z vsakim javnim nastopom o neki takšni novi, pereči temi hodim po robu in se zato tega na začetku tudi bojim, vem, da delam pravo stvar. In vem tudi, da pa me bo življenje zanjo nagradilo, vendar z malo zamika. Kratkoročnega zadovoljstva tu žal ni. Na začetku so predvsem frustracije in razočaranja, kljub zverziranosti pri oranju ledine, a jih zdaj že relativno elegantno prestopim. Malo manj resno sem morda začela jemati samo sebe, s tem pa tudi vse mogoče odzive ljudi na moje delo. Velik plus staranja! (smeh)
Ne pomeni pa to, da sem tudi popolnoma imuna na žlehtnobo ljudi – pravzaprav imam do te oblike negativizma še nižjo toleranco kot kdajkoli prej! Tudi promila je ne prenesem več. Tudi zato, ker so v preteklem desetletju spletni anonimneži, ti od Boga in samih sebe pozabljeni posamezniki, dobili strašen zagon, ker so našli priročen kanal za čiščenje jeze nad seboj z deplasiranimi komentarji … v obraz se mi pa nihče ne upa reči niti besede, seveda. Teh jajc pa nima nihče od njih. Po vogalih in po spletu pa – dejmo, jo čarovnico, linčat! V devetdesetih so si lastili to pravico do podobnega pavšalnega kritizerstva, kot si ga zdaj poskušajo internetni troli, nekateri tiskani mediji – prav takrat sem bila novinarka, ko se je v Slovenijo uvedel infotainment na televiziji in rumeni tisk s prvimi, kvazi paparazzi in sem do obisti spoznala naravo tega posla! Ampak ker razumem, da se ljudje v osnovi delijo na dve skupini: na igralce na igrišču in na gledalce na tribunah, sprejemam to kot folkloro življenja!
Predvsem pa je bilo zame kot za žensko takšno delo, ki je kakorkoli izpostavljeno javnemu mnenju, super trening pozitivne samopodobe, ker če te pa kdo res nauči brezpogojno spoštovati in ljubiti sebe, te pa hejterji – tako da: hvala jim! (nasmešek) Veste, problem je v tem, da danes že vsi ropotajo, da »Bodi to, kar si!« In ko potem nekateri res smo avtentični, ti potem modreci spet zatulijo: »Joj, samo ne tako!« Haha …
Ampak nekako sem že sprejela dejstvo, da sem razvpita, kar pa seveda nikakor ne pomeni, da sem tudi »popularna«. Lahko je biti popularen, če je tisto, kar ti si, tisti trenutek množicam všečno. Meni se to v več kot 20-ih letih medijske izpostavljenosti še ni zgodilo, ker pridem ven vsakič s kakšno temo, pred katero imajo ljudje predsodke in bi jo raje nazaj pod preprogo pometli. Ni pa to, da nisem nikoli ravno »malikovana« v svojem početju, nek ključen faktor, ki bi vplival na moje nadaljnje delovanje.
Večino svojega življenja imam »oči obrnjene navznoter«, če me razumete in ne je**m žive sile! (smeh)
Priznam, da ste res navdihujoči in odlično vas je poslušati. Čestitke za ta vaš pogum – ste prva ženska v Sloveniji, ki je ambasadorka koncepta t.im. “hrepenenja po mami” in istoimenske knjige ameriške psihoterapevtke Kelly McDaniel, ki je po vaši zaslugi lahko beremo tudi v slovenščini. Zakaj toliko hrepenimo po mami? In kje igra tukaj pomembno vlogo oče?
Hvala in priznam, da sem z velikim notranjim žarom skoraj pet let vzporedno izvajala svetovanja za ženske s problematičnim odnosom z mamo in za tiste, ki so se prav iz tega razloga ujele v toksične odnose z narcističnimi partnerji, v katerih vsi (tudi ženske!) poiščemo repliko mame kot najpomembnejše osebe, ki nam prva pokaže s hranjenjem, objemanjem in crklanjem, kaj so ugodje, užitek in ljubezen, obenem pa pretekli dve leti še z medijskimi nastopi in predavanji predstavljala javnosti to delikatno problematiko.
Ko sem se se poglobila v študij odvisnosti od toksičnih odnosov, sem naletela na raziskovalno delo psihoterapevtke Kelly McDaniel, v katerem navaja pojem t. i. čustvene lakote po materi – Mother Hunger™ (to je po mojem veliko boljši prevod kot hrepenenje po mami), katere posledice so tudi odvisnost od alkohola, droge, spolnosti, iger na srečo, toksičnih odnosov … Ta termin sem v kolumnah tiskanih medijiev in na svojih profilih ter s svetovanjem prva uvedla v slovenski prostor.
Sem pa najprej začela izvajati program za prepoznavanje odvisnosti od toksičnih odnosov z narcističnimi partnerji in šele potem program za odrasle hčere s kompleksnejšim odnosom z mamo, ker me v primeru, da bi najprej spregovorila o toksičnih mamah, v Sloveniji nihče ne bi poslušal, ker imamo še vedno mamo tako zelo na piedestalu, zanimivo, ne?
Me je pa delo po večih vzporednih tirih, pa še na tako senzibilnem področju, tudi izčrpalo, ker sem bila sama za vse. Motivacijska trenerka, piarovka, menedžerka, tajnica, fotografinja, stilistka, mejkapartistka, šofer haha … Sicer to ni noben problem, ker sem zelo dobro organizirana, ker pa imam ob tem še psičko s posebnimi potrebami, ki jo moram oskrbeti vsake 4 ure in je zato ves čas z menoj, imam skorajda situacijo »pasje mamice samohranilke«. (smeh) Ullo je namreč kot popolnoma zdravo psičko pred 5-imi leti napadel ovčar, ko sva bili na morju in jo tako poškodoval, da ne čuti polovice teleščka in hodi s pomočjo zankic čez zadnje tačice, ki sem jih sama patentirala, da sva lahko ohranili dotedanji športni slog tudi po nesreči. Sem pa kasneje iz te tragedije, da sem lažje prebrodila bolečino, naredila tudi čudovit projekt »Ullin pravljični svet« – z Ullo sva šli obiskovat otroke po vrtcih in jih učiti o drugačnosti, napisala sem pesmico o Ulli z Neisho, ki jo je tudi uglasbila https://www.youtube.com/watch?v=ZvuSX2NSj7U Čeprav sem popolnoma zverzirana pri vklapljanju Ullinih potreb in želja v svoj dinamični urnik, to zahteva vseeno velik del moje energije, kar se ob zahtevnejših dodatnih projektih, kot je bila vloga ambasadorke čustvene lakote po materi, hitreje začuti.
Foto: osebni arhiv Nine Orel
Če se vrnem na projekt čustvene lakote po materi – čeprav mi je uspelo, da so tematiko predstavili vsi naši najmočnejši in najuglednejši slovenski mediji, kar mi je tudi po moji piarovski profesionalni plati v veselje in čast, me je kljub moji natreniranosti na tovrsten odpor javnosti do delikatnih tem zlasti razočarala in presenetila odklonilnost ali celo ignoranca nekaterih urednic ali novinark na mojo pobudo za predstavitev problematike nevidnih ran v odnosu z mamo – za eno izmed tiskanih revij je ležal intervju z menoj v predalu urednice skoraj eno leto (!) do objave, iz meni še danes nepojasnjenih razlogov. Nič novega ni, da se veliko urednikov ima za male bogove, a ker so vendarle (so)ustvarjalci javnega mnenja in imajo zato veliko družbeno odgovornost, na njihovi poklicni poziciji po mojem mnenju ne bi smelo biti prostora za pristranskost ali celo osebne kaprice. Ampak gremo dalje, to poglavje sem že vrgla čez ramo! (smeh)
Moč za nadaljevanje tega poslanstva pa mi je ves ta čas dajala hvaležnost tistih redkih, a čudovitih klientk, ki so doživele v okviru mojega programa, po aha-momentih glede svojih toksičnih mam, življenjsko preobrazbo, čeprav je bilo tako pogumnih žensk zelo zelo malo. Raje so pobegnile od resnice h kakšnemu psihoterapevtu, ki jih je še naprej ujčkal in trepljal po rami, da je z njihovo mamo vse super, ker se dejansko ni zmogel sam soočiti s čustvenimi vrzelmi s svojo lastno mamo in potem je take ljudi seveda sram in imajo krivdo to debatirati tudi s klientom!
Zanimiv je vaš izraz, da je mama pri nas zaščitena kot »severni medved«. Se strinjam, da je na naših slovenskih tleh vloga mame še vedno obravnavana zelo zaščitniško, cankarjansko, prežeto z občutki krivde in žrtvovanja same sebe. Zdi se mi, da naša kultura le počasi stremi h kulturam razvoja in spremembi miselnosti vloge mater npr. v Ameriki, kjer ima mama drugačno vlogo. Zakaj ta potreba po ugajanju, po prilagajanju, celo žrtvovanju za odnos in otroke, družino?
Tako je, vedno pravim, da je mama pri nas še vedno zaščitena kot severni medved. Deloma zato, ker je trpeča Cankarjeva Francka – čeprav je bila za mladega Ivana kot sina, na katerega se je v stiski čustveno oprla in iz njega naredila psevdo partnerja in dežurnega terapevta, dejansko zelo toksična – zasidrana globoko v našem kolektivnem nezavednem, deloma pa tudi zato, ker igra mama v življenju Slovenca še dolgo po njegovi polnoletnosti zelo pomembno vlogo, k čemur prispevajo tudi majhne geografske razdalje v naši državi. Torej gre tako za kulturne kot tudi za geografske faktorje, ki prispevajo k drugačni percepciji mame pri nas ali denimo v ZDA.
V Ameriki po 18. letu otrok praviloma gre študirat ali delat v drugo državo ali pa samo na drug konec velemesta in se vidi z mamo, če malo karikiram, samo še dvakrat letno – za Thanksgiving day in za Veliko noč – otroci se hitreje odtujijo od mame in zato lažje konstruktivno-kritično pogledajo nanjo v neki fazi svoje notranje rasti. Pri nas je to skorajda nemogoče, če nisi seveda zelooooo zainteresiran za razrešitev svojih travm, ker se še možakar ali gospa pri 48-ih lahko ustavi po šihtu v sredo na kosilu pri mami, babice so velikokrat zelo udeležene pri vzgoji vnukov itd. Občutki krivde so pri večini Slovencev zato preveliki, da bi se lotili te prepotrebne analize najpomembnejše osebe v njihovem življenju, ki jih je morda kardinalno čustveno poškodovala, seveda povsem nehote, zaradi neozaveščenih ran iz odnosa s svojo mamo. Morda je potrebnih za korenito preobrazbo še nekaj stoletij …
Kakorkoli že, ko začutim, da sem na nekem poslovnem področju povedala sebi in drugim vse, odidem na naslednjega. Dokler pa ne dosežem te skrajne točke pomirjenosti in zadovoljstva v sebi, ne menjam področja dela. Ko jo pa, me nič več ne more ustaviti na tem mestu. Res nič več. Totalni kamikaza sem. (smeh)
Zato sem iz vseh navedenih razlogov 1. marca, dva tedna po tem, ko sem imela v Mariboru še zadnjič moje najbolj priljubljeno predavanje o toksičnih odnosih »Zakaj iščem ljubezen tam, kjer je ni?« v okviru zelo lepega dogodka časopisa Večer »Večer v živo«, zaključila s svojim svetovanjem ženskam in ostalim delom na tem področju: https://vecer.com/prosti-cas/vecer-v-zivo-zakaj-iscem-ljubezen-tam-kjer-je-ni-10349488
Zato kaj več na temo toksičnih mam in narcističnih partnerjev tudi ne bi več razpravljala, ne zamerite mi. Bralke in bralce pa vljudno vabim, da si za podrobno analizo čustvenih vrzeli v odnosu z mamo preberejo intervju z menoj za revijo Sensa – https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/hrepenenje-po-mami/
Nam že lahko zaupate, na katero področje se odpravljate zdaj, ko ste zaključili z delom ambasadorke hrepenenja po mami in s svetovanjem za ženske, ujete v toksične odnose?
Zaenkrat vam lahko rečem samo to, da odhajam na popolnoma novo ustvarjalno področje, ki me sicer že od nekdaj zanima, a doslej še ni prišlo na vrsto, da me čaka še veliko dodatnega izobraževanja v Sloveniji in tujini in da se vsega skupaj že zeloooo veselim! Kaj več boste pa pravočasno izvedeli. (nasmešek)
Še preden ste spravili Slovenijo pokonci z družbeno zamolčano tematiko toksičnih mam in odvisnosti od narcističnih partnerjev kot ene izmed njihovih posledic, pa ste poskrbeli leta 2018 za pravi škandal s svojim kontroverznim blogom Slavetomyself – tam se je vse skupaj začelo, drži?
Ufff, ja … takrat so ti intrigantni zapisi in odpičene, umetniške fotke raztreščile atomsko bombo v Sloveniji, haha! Good girl gone bad al kako naj temu rečem.
Nastop v oddaji Zvezdana: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174585536?s=tv je blog Slavetomyself, ki sicer javnosti ni več dostopen, in moj alter ego, ognjevito Jožico Srbež, v imenu katere sem pisala brutalno iskreno o bolečinah in prepovedanih užitkih v dvojini, katapultiral v širšo javnost.
Foto: Senad Begić, Primož Dolničar, Miha Ferkov, Andreja Ferkov, Uroš Kobav, Nina Vidmar
Ker sem z lastno izpovedjo o svojih tegobah v intimi požokala v tovrstne rane na tisoče drugih žensk, so me te zasule s pismi in klici in me prosile za nasvete glede dvojine. Zato sem malo zatem združila svojo strast do raziskovanja človeške psihe, ki jo imam že od najstniških dni, vso svoje znanje o družinskih psihodinamiki in odnosu ženske do sebe, ki sem ga v naslednjih dveh desetletjih pridobivala pri psihoterapevtih, oboje popestrila s pestrim naborom osebnih izkušenj in začela vse skupaj predajati ženskam.
In to najprej v obliki individualnih, motivacijskih treningov glede odnosa do sebe in partnerja, šele kasneje v obliki treh programov o toksičnih odnosih: https://www.ninaorel.eu/promocija/motivacijski-treningi-za-zenske/delavnice-o-toksicnih-odnosih.html
Veseli vas zlasti delo z ljudmi, raziskovanje medosebnih odnosov, preteklih pet let ste bili motivacijska trenerka za ženske in svetovalka za odnose. Kaj je bil tisti prvi vzgib pri vas, da ste se podali v svet raziskovanja odnosov?
V osemdesetih letih, v sivem socializmu nekdanje Jugoslavije, ko še ni bilo interneta in s tem dosegljive vse mogoče literature, sem iz Mestne knjižnice v centru Ljubljane v nahrbtniku pridno transportirala na metre knjig o psihologiji z avtobusom številka 1 v otroško sobo v Murglah in se poglabljala v skrivnosti človeške psihe, do raziskovanja katere imam od nekdaj neizmerno strast!
Mogoče tudi zato, ker sem želela razumeti in rešiti sebe, kar mi je po desetletjih cefranja svoje psihe na prafaktorje, dokler v njej res ni bilo več nobenega bav-bava, naposled tudi uspelo. Sicer v drugi polovici življenja, a bolje pozno kot nikoli!
Moram pa sicer priznati, da me delo z ljudmi, predvsem v tem neposrednem, terpavetskem smislu, iskreno ne veseli tako zelo kot me umetnost, moda, stiliranje, arhitektura, oblikovanje … Za vse to me je navdušila že v otroštvu mama, ki je študirala arhitekturo (a potem žal obupala in diplomirala iz umetnostne zgodovine in arheologije in tudi doktorirala na tem področju) in me je učila že kot punčko risanja (tudi v perspektivi – zelo stroga učiteljica je bila), ima velik smisel za estetsko opremljanje interierjev, sledila je modnim trendom na področju notranjega dizajna, doma smo imeli v mojem otroštvu na kupe čudovitih revij za notranjo opremo SCHÖNER WOHNEN.
Bogato dediščino mi je predala s tega področja, ki jo tudi sama negujem. Najpomembnejša pa je bila pri nas skozi generacije izobrazba – tudi mamina starša sta bila ugledna ginekologa porodničarja – dr. Vladimir Trampuž in dr. Lea Trampuž. Obenem pa sta z bratom Sergejem najina mama in oče, ki je sicer zapriseženi naravoslovec – doktor kemije in fizike, raziskovalec in ugleden znanstveni svetnik in prejemnik Puhove nagrade za izume in razvojne dosežke, predala tudi veliko ljubezen do narave, živali in vseh mogočih športov. Bili smo res divja, kaotična in glasna družina, ko zdaj gledam nazaj (smeh), nikakor ne mrakobna in zagrenjena.
Polno življenja je bilo vedno pri nas; odraščali smo s psi, mački, papagaji, paličnjaki, nenehno se je nekaj dogajalo, ker smo vsi imeli svoje hobije (mama me je navdušila tudi za turno smuko in kasneje za deskanje na snegu), hodili na zanimive izlete v tujino, imeli smo dolge, nepozabne poletne počitnice v Opatiji, Medulinu in Premanturi, ker je oče navdušen podvodni ribič in jadralec, pa čudovite izlete v visokogorje. Oče me je suvereno dal na štrik kot devetletno deklico (njegov oče Tine Orel: https://www.tineorel.si/zivljenjepis , sicer urednik Planinskega vestnika, ravnatelj Celjske gimnazije in ugleden publicist, po katerem je imenovana tudi knjižnica v Trzinu, je bil velik ljubiutelj gora!), pa sva šla plezat v Julijce! Še danes obožujem ture v visokogorje, najraje romam sama na Prisojnik, kjer si uredim misli in dobim nove kreativne ideje.
Ne glede na vse napake, ki jih žal delajo vsi starši, ker so samo ljudje, ti iz povojne generacije pa sploh niso imeli nikakršnih navodil ali priročnikov za vzgojo in so razen redkih izjem delali vse iz teme nezavednega – je največ to, da lahko otroku podarijo zaradi prelepih družinskih dogodivščin, vsekakor pa tudi zaradi varnosti, skrbnosti in topline, čudovite spomine na otroštvo. Jaz jih imam po zaslugi mojih staršev še danes – ha, seveda poleg neizogibnih travm! – vse zapisane v številnih dnevnikih, ki jih še vedno skrbno hranim v škatlah. Na njihovi osnovi je tudi nastal moj blog Slavetomyself. Hvaležna sem za vse to.
Pogosto omenjate, da ste se večkrat vrteli v cikličnih odnosih z izbiro istega tipa partnerja. Ste se tudi sami soočali s težkimi odnosi v življenju? Kaj vam je bilo najtežje v tem cikličnem vrtenju?
Odnosi so zaradi trenja s sočlovekom za vsakogar poligon za notranjo rast, si pa nekateri z močnimi značaji skreiramo še posebej pestro to področje! Izpostavila bom nekaj svojih izkušenj, ki bodo morda komu prihranile kakšen nepotreben dodatni meander v odnosih:
PRVIČ: Da nisem vedela, da je lahko z ozdravljenjem čustvenih ran v odnosu z mamo popolnoma odpraviš odvisnost od zblaznele norosti toksičnih odnosov z narcističnimi partnerji in s tem zaustaviš samozlorabo (žal v 90-ih, ko sem odraščala, v Sloveniji nihče ni govoril dovolj razumljivo in strokovno o tem, ker bi sicer ta proces opravila že takrat!)
DRUGIČ: Da nisem vedela, da so nekateri partnerji za ljubezen, drugi pa za življenje in da sta to dve popolnoma različni sestavini, ki jih ne moreš zmetati v isti lonec. Prej ko prepoznaš, iz kakšne sestavine je človek, s katerim si se začel zapletati, manjša je možnost za razočaranje, ker si realnejši v pričakovanjih! Ni vsak človek za vse, a če prepoznaš njegovo esenco in to, zakaj se ti je pojavil v življenju, še vedno lahko – pač v danih parametrih – z njim nezagrenjeno uživaš.
TRETJIČ: Z vsakim človekom, ki ti pride na pot v tem življenju, si imel nekaj nerazrešenega v prejšnjem življenju. Z vsako dušo imaš dejansko že predhodno »pogodbo«, koliko časa sta si namenjena. Morda do odhoda v drugo dimenzijo, morda eno noč, morda nekaj mesecev – točnejši čas, ki vama je namenjen, prepoznaš po tem, ko eden od vaju postane toksičen. Ko se to začenja kazati, ne sili več za vsako ceno, da bi odnos ohranil, ker nima smisla.
ČETRTIČ: Večino življenja sem se prezentirala – kljub drugemu, diametralno nasprotnemu polu v sebi, ki zdaj prihaja sramežljivo na površje – kot silovita, neukrotiljiva amazonka in alfa samica. Na tako močno žensko se pripopajo – če lahko malo poenostavim – samo bodisi enako močni moški, ki so obenem tudi plemeniti (to se mi je žal zgodilo samo v dveh primerih!), bodisi zelo poškodovani moški (no, teh sem spoznala pa kar precej…) smeh
PETIČ: Ampak ne glede na vse zgoraj navedeno je – vse prav. Lajf se dogaja za nas in ne nam. Ko danes gledam na svoje burno ljubezensko življenje, sem kar malo ponosna, da sem teorijo, da so tvoje največje rane lahko tvoja supermoč, znala kar spretno pretvoriti v prakso in iz tega naredila za javnost zanimive ali celo do neke mere zabavne projekte, pri katerih sem tudi sama uživala. Človeku potem kar odleže, ker vso trpljenje ni bilo zaman. Znala sem torej pomagati sebi in kasneje s tem še drugim v podobni situaciji. Pod ranami na srcu se vedno skriva njegova zdrava sredica, ki je spet pripravljena ljubiti. Da sem svoje bolečine predelala in se prečistila, pa sem se morala osamiti – po teh nekaj letih v t.im. »Božji čakalnici« (God’s waiting room), ki je na trenutke zoprn prostor, ker imaš občutek, da nisi »nikjer« – v preteklosti vsekakor ne, tisti ljudje te ne zanimajo več, novih pa še ni, ker se nisi še povsem prelevil – se previdno in počasi odpiram za nove dogodivščine v dvojini. Ne glede na totalno trashy-sceno dejtanja, ki je po svetu zavladala z onlajn zmenki in portali, kot so onlyfans, tinder in podobno, jaz globoko verjamem v ljubezen iz 80-ih 90-ih, ki se zgodi z osebnim srečanjem na štiri oči, ko najmanj pričakuješ in ko si seveda totaaalno zaljubljen v svoj lajf!
Foto: osebni arhiv Nine Orel
Kako pa se vi soočate z morebitnimi konflikti v partnerskih odnosih? Priporočate kakšne posebne tehnike, metode …
Meni je popolnoma spremenilo pogled na odnose to, kar vedno pravi čudovita Ester Perel: v vsakem odnosu je nekdo, ki se bolj boji, da bo drugega izgubil in nekdo, ki se bolj boji, da bo izgubil sebe.
V vsakem odnosu je nekdo, ki ima večji strah pred tem, da bo zavrnjen in s tem bolj pripravljen na kompromise, prilagajanja (vse do nekega dne, ko ponavadi tudi njemu prekipi), in en človek, ki je ga je bolj strah tega, da bo v odnosu zadušen (in se zato bolj bori za svoj prav in za to, »kdaj bo večerja«). Vse to pa nima toliko veze s tem, kdo ima v odnosu več moči (čeprav je tako videti), ampak z naravo povezanosti dveh ljudi, kar izvira iz njunega odnosa z mamo v otroštvu, ki na to ključno vpliva.
Moč je torej samo obrambni mehanizem, da na svoj način nadzoruješ bitko – da braniš nekaj in v zameno za to dobiš nekaj drugega! Ko začneš trenja s partnerjem gledati s te pozicije, se hitreje skuliraš in lažje »nagovoriš slona v vajini sobi«.
Kaj vi svetujete ženskam za uspešno partnersko zvezo?
Jaz sem res zadnja, ki bi ženskam lahko na tem področju karkoli pametnega svetovala, hahaaaa! In prav zato, ker nisem strokovnjakinja na tem področju, sem si želela pridobiti toliko znanja o dvojini! Na podlagi tega in na podlagi svojih tisočerih polomij lahko rečem, da je res dobro, če ženska še kot mlado dekle dobro razišče s pomočjo psihoterapevta odnos s svojo mamo, družinsko psihodinamiko (še predvsem, če je bila disfunkcionalna in kaotična) in razfeclja pri sebi, kakšen tip navezovanja na ljudi je glede na to razvila. Da ne hiti za vsako ceno v odnos. Da uživa v samskem življenju in najprej postane kraljica sama sebi, največja ljubezen svojega življenja. Če vas je mama narcistično zasedla v otroštvu s svojimi težavami (in ste bili zato kot hči v poziciji »mame lastni mami« – mothering your own mother), boste kot odrasla ženska imeli toliko večji občutek krivde, preden boste končno sebe postavili na prvo mesto. A brez te »poroke s seboj« po mojem mnenju tudi ni kakovostne poroke oziroma vzajemno spoštljive zveze z moškim, ker ga sicer ves čas pretirano postavljaš na piedestal kot »rešitelja« ali »celoten izvor zadovoljstva s seboj«. In naj si vsaka mlada dama vzame čas za spoznavanje potencialnega bodočega partnerja in sebe ob njem. Brez prehitrega skoka med rjuhe, ki zamegli realni pogled nanj in nase, čeprav je to zaradi koktejla hormonov težko, a se vedno obrestuje. Ampak vedno.
Predvsem je pa pomembno vedeti štiri stvari:
1. kakšen odnos je imel tvoj potencialni bodoči partner z mamo (če je imel ali celo še vedno ima zelooooo ljubečega, je to lahko bolj problematično, kot če ji je postavil meje in se morda celo od nje umaknil), 2. ali je v primarni družini več dajal ali prejemal, 3. kako rešuje konflikte in 4. ali se zna opravičiti.
Razumem pa, da življenje ni idealen splet okoliščin – ker smo vsi prišli čustveno poškodovani iz primarnih družin, se predvsem tisti, najbolj stravmirani, praktično takoj, ko je mogoče, vežejo in imajo otroke – po tem, če je nekdo do 20. leta oboje že ustvaril, takoj prepoznam, kako hudo je bilo otroštvo (ali pa se nikoli ne veže iz istega travmatičnega razloga), ker jim to lahko dobesedno reši življenje. Seveda pa ti ljudje praviloma nevede prenesejo vse te travme na otroke.
Zato se ustavite preden se želite skriti pred same seboj in svojimi demoni iz odnosa z mamo v dvojini s partnerjem, ki je za vas morda samo priročna distrakcija …
Ko ste enkrat v odnosu, pa svetujem, da ste čim bolj budne – ne sklepajte prevelikih kompromisov s samim seboj, ker je nuja po tem že znak, da ste v samozlorabi s partnerjem. In ne bodite Božje odpuščajoče – ljudje prekleto dobro vedo, kaj delajo in kdaj te prizadanejo. Samo naučite se ločevati med zlobno namero (ponavadi tak človek zanika svoje dejanje in naslednjič naredi še nekaj hujšega) in nedolžno napako, za katero se človek iskreno želi opravičiti. In če vam je nek narcistični partner prizadejal nekaj grozljivega, ni treba, da mu na silo odpustite. Kdor vam to reče, zagotovo ni nikoli v življenju komu ZARES odpustil. Ne obstaja radirka, s katero lahko kar na ukaz pobrišete gorje v sebi, ki vam ga je nekdo zadal. Vaša čustva so nezmotljivi kompas – če nekaj boli, si vi tega ne »domišljate«. In vaše bolečine tudi ne sme utišati nihče, še najmanj pa vi sami. Ena od najhujših zlorab je, če vam nekdo poskuša dopovedati, da ste bodisi »preobčutljivi« bodisi »drugi itak ni vedel, kaj počne«. Niti slučajno. Takšni »duhovni obvodi« (spiritual bypasses) so rak spiritualnega sveta.
Če želiš bolečino predelati, je ne smeš tlačiti ali je zaobiti, ampak se spoprijeti z njo in tako čim prej začeti samozdravljenje! Kako? S spremembo zornega kota gledanja na vašega rablja. On je namreč kazalnik tega, s katerim vzorcem ste prav njega privabili v svoje življenje in kateri protipol temu morate začeti gojiti v sebi, da se ozdravite z bolj ohrabrujočimi ljudmi in situacijami. S tako okrepljeno ljubeznijo in cenjenjem sebe pa se odpuščanje čustvenemu teroristu zgodi po naravni poti. Ko tako vzamete nazaj svojo moč, ga razorožite. In če se bojite, da boste tudi pozabili, ko mu boste odpustili, vam (in sebi) v opomin podarjam tale citat: »You don’t have to rebuild relationship with everyone you’ve forgiven. Just because you are at peace, doesn’t mean they’re not toxic.«
Kakšen pa je vaš recept za uspeh v karieri?
»Make your passion your profession!« (»Ustvari si iz svoje strasti posel!«) samo deloma drži.
Obsedena strast do česarkoli je sicer vrhunsko gorivo za katerokoli delo, ki se ga lotiš, ni pa ravno okolju in tvojemu zdravju prijazno, ker je to v jedru dejansko neka oblika agresije do samega sebe.
Ko se akutna želja po nečem malo umakne, pa postaneš najboljši na svojem področju, ker si »skulirano zavzet«, kot temu rečem. Takrat je tvoj dejanski hajlajt, zato samo zakurblaj mašino in akcijaaaaaa! (smeh)
Intervju: Andreja M.
